Kaj sem v resnici?

Z vsako obtožbo, vsako zlorabo, vsakim prerekanjem se v meni poraja to vprašanje. Vsakič, ko se srečam s čim takšnim, je to vprašanje v meni močnejše in kljub temu, da sem 100 odstotno prepričana, da res kažem pravi obraz in sem poštena, ko nastopi takšna situacija, so kasneje, ko premišljam o tem dvomi v meni vse večji.

Sem res tisto, za kar se predstavljam ljudem? Sem res poštena? Sem res prijateljska? Ali v resnici sodim pravilno o ljudeh? Ali ravnam prav, ko zavzamem napadalno držo? Ali je res potrebno, da nastopim tako agresivno do določenih skupin ljudi? To so vprašanja, ki se vedno večkrat porajajo v mojih mislih.

Menim o sebi, da sem poštena, toda ali sem res vedno dovolj poštena ali pa sem kot vsi drugi ljudje, ki rečejo eno, mislijo pa drugo? Nekaj misliti in ne tega izreči ampak raje obdržati zase je ena stvar, toda misliti eno, reči pa drugo pa je popolnoma nekaj drugega. To je nepoštenost, hinavščina. Ali se ne velikokrat pogovarjam s svojimi prijatelji in pri tem kaj rečem o nekom, vendar pa tega istega nikoli ne povem dotični osebi? Moram priznati, da to kar pogosto počnem, izgovor za to pa je, da se ta oseba razjezi prav nad vsem, kar ji rečem.

Pravim, da imam rada otroke in da jih razumem. Želim jim pomagati. Da, nekoč, preden se je dogodi dan iBx in so se mi zgodile najbolj katastrofalne stvari, je bilo to res. Zdaj pogostokrat še vedno pravim vse to, toda ali sem tega vsega še vedno zmožna? Zdaj sem bolj kot nekakšen bojevnik nasproti otrokom, sumničava vsakič, ko me kak otrok pingne na messengerju. Vsa čarovnija je izginila. Nisem več mlada v svojem srcu in mislih. Bojim se otrok in tega, da bi bila zlorabljena, vedno na preži kaj slabega se še utegne zgoditi naslednji trenutek. Torej moje trditve, da imam rada otroke, morda ne držijo več.

Trdim, da želim pomagati otrokom, toda ali niso to le besede? Ko me otrok pingne na messengerju postanem skoraj alergična na besedo “help” – pomagaj. Na nek način je to tudi razumljivo. Bila sem zlorabljena s strani tistih, ki sem jih imela najbolj rada – otrok.

Pravim, da imam notranje moči, toda ali jih imam res? Ali ni bilo morda to, da sem se vživela v situacijo nekoga drugega, le želja, da imam vse pod nadzorom, da prevladam? Bil je čas, ko sem res bila zmožna čutiti druge osebe, šs posebej otroke. Čutila sem njihove občutke in misli, ko se jim je zgodilo kaj slabega ali dobrega. Čutila sem bolečino, ko je otrok izgubil svoje igrače v zelo neprijetnih in nepravičnih okoliščinah. Takrat sem jokala. V resnici sem čutila vse vznemirjenje, ko mi je neki otrok pripovedoval o svojih raziskovalnih “misijah” in o tem, kaj je morebiti videl in namerava to podrobneje opazovati. Celo vzpodbujala sem ga, naj to stori. V resnici sem čutila bolečino, ko se je kaj slabega zgodilo mojemu prijatelju ali pa celo tistemu, ki sem ga le bežno poznala. Čutila sem ponos, ko se je komu zgodilo kaj takega, na kar je bil lahko ponosen. Počutila sem se, kakor da sem tam, toda zdaj … vsega tega ni več. Če je v meni vsaj še drobtinica te moči, jo porinem tja nekam daleč, od koder se ne more več vrniti. Moje moči so mrtve.

Pravim, da se ne ženem za priznanjem svojih dejanj in popularnostjo, toda ali je to v resnici res? Ali ne počnemo vsi česa po čemer bi nas ljudje prepoznali, nas spoštovali in po čemer bi morda celo zasloveli? Če sem poštena, potem si nekje globoko v sebi želim, da bi bilo kaj od tega kar počnem prepoznano in konec koncev cenjeno.

Pravim, da sem prijateljsko nastrojena, toda ali po večini ne pridem nekam (na netu), da bi čemu nasprotovala in se zaradi česa prepirala? Nepravilnosti opazim prej, kakor pa dobre stvari in komaj imam kakšnno dobro besedo celo za tisto kar počnem jaz, kaj šele za tisto, kar počnejo drugi.

Pravim, da darujem in v resnici to tudi počnem. Toda ali je to dovolj? Ali se temu sploh lahko reče darovanje? Ali dajem dovolj?

Pravim, da ljubim svojega moža in sina, toda ali ju ljubim odvolj ali pa bi morala dati več? Sem res dobra mati in žena? Ali so moje vzgojne metode pravilne ali pa bo vse, kar bo moj sin na kocu dobil, le razočaranje nad svojo materjo?

Pravim, da iščem višje ravni duhovnosti, toda ali to v resnici počnem? Prebrala sem nekaj stvari, to drži, in zelo sem zagreta za te stvari, toda čez nekaj časa entuziazem mine in ponavadi nazadujem.

Pravim, da ne verujem v Boga, toda ali to v resnici drži? Verjamem v nekoga nad nami, toda kaj drugega pa je to lahko, kot Bog, ne glede, kako to imenujem.

Pravim, da nikoli ne bom šla v ZDA in da mi je čisto vseeno, kaj si ljudje tam mislijo o meni, toda ali si del mene ne želi ravno tega; iti tja, opravi svoje ime in si povrniti nekaj prijateljev? O, da, to zadnje je večja utopija, kot je bil pa Marxov komunizem in ravno tako tudi vem, da bi si tam utegnila pridobiti le še kakšnega sovražnika več in kakšnega prijatelja manj, kajti verjamem, da nihče tam nikoli ne bo razumel nekaterih stvari in razlaganje le-teh bi bila tako ali tako le izguba časa.

Pravim, da ne bom storila tega ali onega, toda ali ne na koncu storim ravno tisto, česar sem rekla, da ne bom storila? Ali ne pojem vseh obljub sami sebi? No, redko kdaj pojem obljube, ki jih dam drugim, toda pohodim vsako obljubo dano sami sebi.

Rada bi našla boljšo službo in vsi pravijo, da imam dovolj (splošne) izobrazbe za to, toda ali naredim kaj, da bi se mi ta želja uresničila? Ali nima vedno obilo izgovorov zakaj tega ne storim?

Pravim, da mi ni mar za denar, in malo, kot ga imam, bi kdo rekel, da je temu res tako. Toda ali ne razmišljam pogosto o tem, kaj bi še morala kupiti, kaj bi morala imeti? Nisem pohlepna, to že lahko rečem, toda hkrati zelo pogosto razmišljam o tem, kako bi dobila večjo plačo.

Pravim, da ne znam delati nobenga posla, ne online, ne offline, toda ali nisem le prelena, da bi kaj delala? Zdaj delam GDI že več kot 6 let, toda z njim nimam nobenega uspeha. Toda ali sem dovolj poštena, da povem, da nisem naredila dovolj, da bi kaj dosegla? Ali nisem bila le preveč lena in so bile vse težave in problemi, ki sem jih srečala na poti le dober izgovor za lenobo?

Pravim, da sem psihično utrujena in zaradi tega nesposobna voditi katerikoli oddelek na svojem delovnem mestu in razvijati nove priložnosti za svoje ljudi, toda ali je temu res tako? Delno je to res, v večini pa sem za to delo nesposobna.

Pravim, da ljudem dopuščam svobodo mišljenja, toda, ko se z nekom o nečem pogovarjam, ali mu to v resnici dopuščam? Ali ne vsajam drugim svoja mišljenja in prepričanja? Ali nisem preveč “nasilna”?

Pravim, da me ljudje ne marajo in me prej ali slej izdajo. Toda ali nisem le preveč nadležna in me je težko prenašati in je popolnoma moja krivda, da slej ko prej izgubim vse prijatelje?

Pravim, da cenim naravo, toda ali storim dovolj za njeno zaščito? Ali sem sploh v sozvočju z njo? So časi, ko je temu res tako. Grem v gozd na sprehod, lovim lepe in nepozabne scene v svoj fotografski objektiv, ter uživam na zraku in soncu. Potem pa pride čas, ko mi je najbolj prijetno doma, v hiši. Nekaj podobnega se dogaja tudi s smetmi in njihovim recekliranjem. Včasih sem celo preve privržena tem vrednotam, toda nato ob nekaterih priložnostih mi tega niti ni preveč mar. Preprosto nisem 100 odstoten ekolog, kot pravim, da sem in kot bi v skladi s tem morala biti.

Pravim, da bi rada kam šla, toda ko pride čas odhoda, bi raje ostala doma.

Zadnje čase smo kar lena družina in prva sem, ki pravi, da bi morali malo premakniti svoje življenje, toda potem, ko bi se to moralo udejaniti, sem zadnja, ki bi v resnici kaj storila za to.

Pravim, da se ne pretvarjam in to je tudi edina stvar, ki je 100 odstotno resnična. Sem, kar sem. Vedno lahko vidite moj pravi jaz in tistega skritega, ki bi se pojavil čez nekaj časa, ni.

Da, vse te stvari pravim in morda še kakšno več, toda, ker je bil ta članek napisan že kar precej časa nazaj, ko sem bila v obdobju vseh teh “katastrof” obtoževanja in zlorabljanja, se je precj stvari v resnici spremenilo. Res trdo sem delala, da se uskladim s trditvami navedenimi zgoraj in popravim napake.

Zdaj boste od mene slišali resnico, pa naj bo ta dobra ali slaba.

Videli me boste darovati in ko nisem v stanju darovati, preprosto rečem, da ne morem in se ne pretvarjam, da sem vsemogočni, ki bo naredil nekaj le da zadovolji svoj ego.

Nisem željna iti nekam samo zato, ker nekdo to pričakuje od mene.

Lahko priznam, da sem nadležna, toda ne poskušam izražati svojih misli in čustev, ko se s kom pogovarjam. Sogovornika raje poslušam. Moji problemi niso več pomembni ko se s kom pogovarjam. Raje poslušam tistega s komer se pogovarjam, toda … ne skušam več reševati njegovih problemov.

In, kakor sem rekla … moje notranje moči so namenoma “odšle”. Ničesar več ne čutim. Zakaj pa pravzaprav bi? Kdo pa sem, da bi skrbela za um nekoga drugega, njegove misli, prepričanja, strahove ali čustva? Nihče. In če se ljudje počutijo ogroženi ko pokažem svoje notranje moči in jim z njimi skušam pomagati, zakaj bi potem to sploh počela?

Pred časom (v dobrih starih časih) je bil vsak moj prijatelj in željna sem bila vpoznati kar največ ljudi, pa naj bo to online ali offline, toda danes me morajo sami poiskati in oni morajo biti tisti, ki me dodajo svojemu profilu, messengerju ali podobno. S tem se jaz ne ukvarjam več.

Da, v marsičem sem se spremenila. Nisem več agresivna do nobene skupine ljudi, razen do tistih moških, katerim je edini način razmišljanja in življenja seks tako ali drugače. Saj veste, tisti, ki pridejo na messenger, vidijo lepo deklino na sliki in namesto sploh prvega “Hello” postavijo vprašanje: “Ali imaš spletno kamero?” Verjetno vsi prav dobro veste, kakšnemu namenu v večini primerov služi spletna kamera. Ti so še vedno na moji črni listi in bodo do konca mojih dni.

Torej, to je moj pravi jaz danes, tokrat brez pretvarjanja, požrtih obljub in podobnih stvari, še vedno prelena za potovanja pa vseeno sem obiskala že ves svet s križarjenjem po Internetu in pogovori z nekaj dobrimi prijatelji povsod po svetu. Še vedno kdaj pa kdaj pojem kakšno obljubo dano sebi, toda raje, kot to, si ne obljubljam ničesar več. Toda eno obljubo nameravam držati dokler bom živa (brez zamere, toda tako je), in sicer da ne bom nikoli odpotovala v ZDA. Čutim, da to ni kraj zame, čeprav imam tam nekaj zelo dobrih prijateljev in celo nekaj sorodnikov. Tamkajšnji način življenja (vsaj sodeč po tem, kar sem prebrala in slišala od drugih) mi ne bi ustrezal in verjetno bi se počutila prav neprijetno. Zakaj bi torej rinila v težave, če ni potrebno? Vsekakor pa ta odločitev na pomeni, da so Američani moji sovražniki. Še vedno so moji prijatelji na mnogo načinov; od zagoravljanja spletnih servisov, programov in kar je še takega, do omogočanja moje prisotnosti na Netu.

Vsem vso srečo in če me nekoč nekje srečate … me vedno lahko potrepljate po rami toda storite to zelo previdno …

 

Advertisements
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s