Pravljice

Vas je že kdaj malček prosil: “Oči, mami, preberi mi pravljico.” Ste jo prebrali? Ali pa ste morda odgovorili: “Ne, zdaj, prepozno je.” ali pa “Ne, zdaj nimam časa, kasneje morda.” in potem tega kasneje pravzaprav niti ni bilo. Priznam, včasih, pred kakomi tremi ali štirimi leti, sem tudi jaz včasih – ampak res samo včasih – rekla tako, vendar pa, bolj ko moj sin odrašča, bolj se zavedam dragocenosti takšnih trenutkov, ki jih starši ne bi smeli izpustiti. No, včasih se prav gotovo zgodi, da nimamo časa ali pa se nam preprosto tisti hip ne ljubi in takrat pač naredimo izjemo in pravljice prav zares ne preberemo, vendar ne zato, ker ne bi imeli časa, ampak zato, ker smo preutrujeni ali se morda celo slabo počutimo. Če malčku to poveste na pravilen način, vas bo razumel in skoraj zagotovo ne bo sitnaril.

Rada berem pravljice, rada jih berem naglas in rada jih berem svojemu, zdaj že 8-letnemu sinku. Pa ne le pravljice, tudi pesmice, ki so dostikrat tako luštkane, da jih preprosto morate prebrati. Rada berem svojemu sinu in rada bi prebirala pravljice vsem otrokom tega sveta, če bi lahko, kajti vem, da marsikje na svetu otroci preprosto ne poznajo pravljic, ker jim jih nihče nima časa pripovedovati ali brati, ali pa jim jih nima kdo, ker so tam nekje, sami na vsem svetu, zapuščeni in osamljeni. Velikokrat – verjetno čisto nekje v podzavesti – razmišljam o tem, ko svojemu sinu ob večerih, preden gre spat, prebiram pravljice in pesmice iz kakšnega Cicibana ali kakšne – že stokrat prebrane a še vedno lepe – knjige. In dostikrat mi pridejo solze v oči, pa pravzaprav še sama ne vem zakaj. Pravljice so tiste, ki me vrnejo v otroštvo, ki me raznežijo in prebudijo tisto, te zadnji dve ali tri leta namerno potlačeno ljubezen do teh malih nadebudnežev v meni.

Otroci preprosto morajo imeti pravljice. To je njihov svet, svet, ki jim ga nihče ne bi smel vzeti, lepi pravljični in vedno tako pravični svet, ki ga vsi še prekmalu prerastemo. Vendar, le zakaj? Rada berem pravljice tudi če jih ne berem otrokom, če jih berem čisto zase. Zakaj pa ne? Zakaj ne bi zbežali od tega našega trdega vsakdana, ki je za mnoge vse prej kot rožnat, v nek drug, lepši svet, pa čeprav le za tisto 1, 2, 70, 100, 200 ali ne vem koliko strani. Pravljice so tisto, kar bogati otroški svet, razvija njihovo domišljijo in polni duha z neizmerno energijo, ki da krila njihovi lastni ustvarjalnosti.

Lepi so večeri, ki se zaključijo s pravljico, ki jo preberemo svojim otrokom. Zaziba jih v lepe sanje, nam pa da neko notranjo toplino, občutek, da smo naredili nekaj dobrega za svoje malčke. In ko beremo, se niti ne zavedamo, da sami pišemo najlepšo pravljico, kar jih zmore kdo napisati – pravljico o srečnih otrocih, ki so jim mamice in očki z ljubeznijo prebirali pravljice in jih tako vsak večer zazibali v sladke sanje, pravljico o tem, kako se tke zlata vez ljubezni med nami starši in našimi malčki, ki jih imamo neizmerno radi.

Če je le mogoče, ne recite “Nimam časa …” ampak berite pravljice svojim otrokom in videli boste, da je to nekaj najlepšegga, biti skupaj, tiho sedeti in poslušat … ali pa predano brati svojim otrokom … PRAVLJICO!

English

Advertisements
This entry was posted in Uncategorized. Bookmark the permalink.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s